Pismo slovenskih škofov

Pismo slovenskih škofov

PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV
OB DRUGEM OBISKU PAPEŽA JANEZA PAVLA II. IN BEATITIKACIJI ČASTITLJIVEGA BOŽJEGA SLUŽABNIKA
ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA

SOBRATOM DUHOVNIKOM, REDOVNIKOM, REDOVNICAM
IN VSEMU BOŽJEMU LJUDSTVU V CERKVI NA SLOVENSKEM
POZDRAV IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV!

SVETA VERA BODI VAM LUČ, MATERIN JEZIK
PA KLJUČ DO ZVELIČAVNE NARODOVE OMIKE!


Dragi bratje in sestre!

V nepozabnem spominu so nam ostali trije majski dnevi iz leta 1996, ko nas je prvič obiskal Peter našega časa, papež Janez Pavel II. Ob 1250-letnici našega krščanstva nas je potrdil v veri naših očetov in nas spodbudil k zvestobi duhovnim, verskim in kulturnim koreninam našega naroda, hkrati pa postavil smernice za našo prihodnost. Z nami je obhajal svoj 76. rojstni dan, kar mu je ostalo neizbrisno v spominu.

Že nekaj let prej je odločno podprl in zastavil ves svoj ugled, da je mednarodna skupnost priznala našo samostojno državo. Pred vsem svetom je s prstom pokazal na nas, na naše krščanstvo, na našo narodnost, kulturo, lastno državnost in lepoto naše domovine.

Med slovesnim bogoslužjem na mariborskem letališču so močno odmevale njegove besede o svetosti. “Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet”. Letos prihaja med nas, da kot Kristusov namestnik in Petrov naslednik pred slovenskim narodom in vesoljno Cerkvijo podeli čast oltarja in razglasi za blaženega prvega mariborskega škofa, častitljivega božjega služabnika Antona Martina Slomška.

“Novega in zgovornega priprošnjika imamo pri Bogu”, so govorili ljudje že ob Slomškovi smrti, 24. septembra 1862. Letos, samo pet dni pred obletnico njegove smrti, bo prepričanje Slomškovih sodobnikov in vseh poznejših rodov postalo resničnost za naš narod pred vesoljno Cerkvijo. Bog daj, da bi se to kmalu uresničilo tudi za druge naše svetniške kandidate.

Slomšek je bil svetniška osebnost z globokim izkustvom vere, z razumevanjem tega sveta in ljubeznijo do njega, s široko odprtostjo za navdihe Svetega Duha in s čutom razpoznavanja znamenj takratnega časa.

Kot dušni pastir, vzgojitelj in narodni buditelj je skrbel za vse in služil vsem v pristni zavesti svojega poslanstva, v dialogu z vsem, kar je bilo takrat na pohodu, v odprtem sodelovanju za rast vere, slovenske besede, narodne zavesti, za rast duhovnih, kulturnih in moralnih vrednot. Ni kazal poti, po kateri sam ne bi hodil. Ni nalagal bremenu, ki ga sam ne bi nosil. Kar je govoril, je delal. Kar je učil, je živel. Pri njem gre za harmonično urejeno osebnost s treznim presojanjem svojega časa in s preroškim uvidom v prihodnost. V moči tega poslanstva je posegal v zgodovino slovenskega naroda in Cerkve na Slovenskem z enkratnimi in v prihodnost usmerjenimi deli, kakor so: korenita verska in duhovna prenova škofije, pospeševanje šolstva, splošna vzgoja in izobrazba ljudstva, Mohorjeva družba, prestavitev škofijskega sedeža in ustanovitev visokega šolstva v Mariboru.

Bil je svetniška osebnost z ekumenskim duhom, z globoko ljubeznijo do svoje in tuje svobode, samostojen v pokorščini in popolni predanosti Bogu, Cerkvi in človeku. Z ustanovitvijo molitvene družbe sv. Cirila in Metoda je v ekumenskem pogledu prestopil meje svoje škofije in posegel v zadeve vesoljne Cerkve. Kot apostol edinosti je povabil Vzhod in Zahod k uresničevanju Kristusovega naročila: Naj bodo vsi eno!

Vse to izpričuje Slomškovo izredno notranjo moč, ki je ni mogoče drugače razložiti kakor s posebnim Božjim posegom v njegovo življenje. V tem je korenina njegove svetosti. To potrjuje prepričanje slovenskega naroda od njegove smrti pa do danes, ko to prepričanje dobiva najvišjo potrditev.

Narod, ki poraja svetnike, dokazuje, da je v koreninah zdrav, saj se prav v svetnikih najbolje razodeva njegova duhovna in moralna moč, skratka vse njegove vrline. Prav zato nas beatifikacija škofa Antona Martina Slomška obvezuje, da v njegovem duhu delamo z vsemi močmi za lastno versko, duhovno, kulturno in narodnostno spopolnitev. Samo tako bomo dediščino svojih prednikov večali, bogatili in pred zgodovino dokazali, da smo njihovi vredni nasledniki.

S svojim drugim obiskom nam papež Janez Pavel II. izkazuje posebno pozornost in naklonjenost. Za nekaj ur bo prišel med nas, da nas na pragu tretjega tisočletja obdari z razglasitvijo škofa Slomška za blaženega, da bi v njem – velikem sinu in izredno zaslužnem možu našega naroda – imeli svojega zavetnika pri Bogu, priprošnjika iz naših vrst in da bi na njegovo priprošnjo ohranili svojo krščansko in narodnostno identiteto v duhu njegovega vodila: Sveta vera, bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike!

Slomškova beatifikacija je za nas najboljša priprava na sveto in jubilejno leto 2000; skupaj s slovensko sinodo pa je naša vstopnica v tretje tisočletje.

Zato Vas, dragi bratje in sestre, vabimo, da se s svojimi dušnimi pastirji tega zgodovinskega dogodka udeležite v čim večjem številu. S svojo udeležbo bomo ponovno izpovedali pred vsem svetom, da smo po blaženem škofu Slomšku povezani med seboj, s Petrovim naslednikom in z vesoljno Cerkvijo.

Razumljivo je, da tak obisk zahteva veliko priprav, saj je treba poskrbeti za varnost svetega očeta, za varen in neoviran promet, za urejen prihod in odhod množice udeležencev. Vse to nam narekuje, da smo pozorni in obzirni drug do drugega. Ob tem dogodku se bomo srečali s svetom in svet z nami. Navzoči bodo škofje in kardinali iz Evrope in drugih celin, naši rojaki z vsega sveta, diplomati, več sto novinarjev iz mnogih držav, ki bodo poročali o zgodovinski slovesnosti na Betnavi pri Mariboru, o našem narodu, o naši domovini in Cerkvi na Slovenskem. Oči vsega sveta bodo 19. septembra uprte v Slovenijo. To bo naše zgodovinsko pričevanje pred svetom o naši veri, duhovnosti, kulturi, narodnosti, skratka o vsem, kar smo in kar imamo.

Zahvaljujemo se Vam za vašo duhovno in gmotno podporo v času priprave. Naj vaše prizadevanje in sodelovanje spremlja obilje Božjega blagoslova, varstvo Božje Matere Marije in priprošnja prvega slovenskega blaženega – škofa Antona Martina Slomška.

Vaši škofje
V Mariboru, Ljubljani in Kopru,
na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1999