Slomškova založba v Mariboru

Kratek pogled v knjigo življenja Antona Martina Slomška


V sodobnejšem ozračju po zrušenju komunizma, po osamosvojitvi Slovenije in ustanovitvi samostojne slovenske države je bilo v Mariboru čutiti vedno večjo potrebo po manjši in gibčni založbi, ki bi služila predvsem potrebam mariborske škofije in Teološke fakultete v Mariboru, hkrati pa bi bila odprta za ves slovenski narodni, duhovni in kulturni prostor v matični domovini, v zamejstvu in zdomstvu ter izseljenstvu.

Nadaljevala naj bi delo nekdanje Cirilove tiskarne in založbe, ki je zamrla z drugo svetovno vojno, in bi tako oživljala bolj skromno kulturno dejavnost štajerske prestolnice ter se vključila v pluralno razvejanost krščansko usmerjenih slovenskih založb, med katerimi ima prvo in najbolj častno mesto Slomškova Mohorjeva družba, ustanovljena že pred 150 leti.

Tako je po daljših pripravah, na pobudo nekaterih mariborskih teoloških profesorjev in duhovnikov, mariborski škof dr. Franc Kramberger s soglasjem Duhovniškega sveta na obletnico Slomškove smrti, 24. septembra 1993, ustanovil Slomškovo založbo ter potrdil njena prva pravila in vodstveni odbor, ki se je z zaupanjem posvetil svojemu delu. Nekaj knjig je založba izdala že pred formalno ustanovitvijo, odtlej pa je delovanje založbe dobivalo širše razsežnosti, čeprav v mejah skromnih možnosti.

Prvo širše zasedanje Sveta Slomškove založbe je bilo 25. novembra 1999 v prostorih Teološke fakultete v Mariboru. Navzoči (škof, člani upravnega, uredniškega in nadzornega odbora, sveta, sodelavci, gostje, tudi laiki) so dobili vpogled v dotedanje delo založbe, predlagali izpopolnitev pravil in se razgovorili o delu založbe v prihodnjem obdobju, v sklopu drugih škofijskih dejavnosti. Izvoljen in potrjen je bil odbor Slomškove založbe za naslednjih pet let: predsednik dr. Marjan Turnšek, tajnik dr. Stanislav Slatinek, urednik Stanko Janežič, upravnik inž. Vlado Lešnik. Podobno zasedanje Sveta s poročili in posveti je bilo v istih prostorih 26. novembra 2001.

Kakšen je torej pogled na Slomškovo založbo po osmih letih njenega delovanja? Je založba upravičila svoj obstoj? In kaj načrtuje za naprej?

Slomškova založba je v teh letih svojega delovanja v dokajšnji meri zapolnila nekatere vrzeli in poživila duhovno, pastoralno in kulturno dejavnost v mariborskem in tudi širšem slovenskem območju. Ime nosi po prvem mariborskem škofu, ki je bil medtem tudi slovesno razglašen za blaženega (19. 9. 1999 v Mariboru), zato je bilo več knjig in knjižic (tudi v raznih svetovnih jezikih) posvečenih prav njemu. Izstopajo zlasti: zbornik Škof Anton Martin Slomšek (1996, 328 strani), Slomškov dnevnik Mihi Sancta et Cara (Meni Sveto in Drago, 1999), izbor Slomškovih pridig Krščanska beseda Antona Martina Slomška (2000, 296 strani), šmarnice Slomšek in naš čas (1992, 1997) ter ponatis knjige Tineta Debeljaka – Slomšek, Knjiga njegovih misli in življenja (1999).

Številne druge knjige zajemajo področja: teologija, duhovnost, pastorala, bogoslužje, ekumenizem, kultura, leposlovje. Naj omenim vsaj nekaj pomembnejših naslovov: zbornik Janez Evangelist Krek (1998, 350 strani); Tomaš Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti (1998, 376 strani); Stanko Janežič, Ruski »starec« Tihon Zadonskij (2000, 206 strani); obširni kulturni letni zborniki Dom in svet (1991 – 1997); novele Stanka Kocipra Jeruzalemski zvonar (1995, 280 strani); Vinko Ošlak, Tri barve sveta (2001, 200 strani). V zbirki Pričevalci sta izšli dve knjigi o slovenskih mučencih: Jaroslav Kikelj (2001, 280 strani), Slovenski sij svetosti (Lojze Grozde, 2001, 230 strani). Z letom 1999 je Slomškova založba sprejela tudi izdajo letnega Ekumenskega zbornika V edinosti. Veliko pa je izšlo tudi vzgojnih knjižic za mladino ter slikanic in sestavljenk za otroke, za kar skrbi predvsem dr. Stanislav Slatinek. Ob prelomu stoletja je Slomškova založbazačela izdajati tudi letni Letopis mariborske škofije – Slomškov zbornik (2000, 296 strani).

Knjige so domiselne in estetsko dognano opremljali zlasti Julijan Miklavčič, Veselko Šorli Puc, Matej Metlikovič, Viktor Šest, Peter Požauko in Karmen Smodiš.

Vse zapisano pričuje, da je Slomškova založba v tem našem času in prostoru koristna in potrebna. Njeni sodelavci vidimo pred seboj še veliko nalog. Zastavljeno delo vpije po nadaljevanju in novi ustvarjalnosti, odprti na vsa področja življenja.

Zato kličemo Božji blagoslov na založbo in si predvsem želimo, da bi jo s svojimi priprošnjami pri Bogu iz onstranstva spremljal in podpiral blaženi Anton Martin Slomšek, ki je bil ob svoji ljubezni do Kristusove Cerkve tudi velik ljubitelj lepe slovenske besede, slovenske kulture in slovenskega naroda – in k takšni vseobjemajoči in dejavni ljubezni vabi tudi nas.

Stanko Janežič