Življenje

[vc_row][vc_column][vc_custom_heading text=”Kratek pogled v knjigo življenja Antona Martina Slomška” font_container=”tag:h2|font_size:36|text_align:left” use_theme_fonts=”yes” el_class=”m-b-md”][vc_separator color=”custom” align=”align_left” type=”small” accent_color=”#a53d3e”][vc_column_text el_class=”lead m-b-lg”]

Velik, milosten dar je odpreti knjigo življenja kateregakoli človeka, čeprav samo za bežen pogled. Še večji je dar, če lahko za trenutek zadržimo v rokah knjigo življenja človeka, ki je njene liste popisal s črnilom blaženosti.

Istega leta, ko je Bog v vasici Vrba pod varstvom svetega Marka v zgodovino Slovencev vpeljal pesnika Prešerna, je zaupal varstvu svetega Ožbalta v Unišah pri Ponikvi no vega slovenskega preroka Antona Martina Slomška. Ko ponovno prelistavamo Slomškovo knjigo življenja, ki se začenja davnega 26. novembra 1800 na Ponikvi pri Šentjurju in končuje 24. septembra 1862 v Mariboru, storimo to z odprtim srcem za skrivnost, ki jo je med vrstice te knjige vtkala Večna Beseda. Ta knjiga je eden pomembnejših zvezkov odrešenjske zgodovine, ki se je odvijala na tleh Štajerske in Koroške.

[/vc_column_text][vc_column_text]

Med domačo streho na Slomu in ponkovskim orehom

Po božji izbiri in z ljubečim sodelovanjem zakoncev Marije in Marka se je pri Slomškovih na Slomu rodil Tonček kot prvi od osmih otrok. Pokrajina, ki razodeva posebno umirjanje gričevnate valovitosti, preden se povsem umiri v Panonsko nižino, je poleg značajev staršev oblikovala umetniško silovitost njegove narave v umirjeno prekipevanje uresničenih božjih darov. Zorkova Marija, ki se je primožila iz bližnjih Črešnjic nad Frankolovim, je pod kmečko streho stare in ugledne Novakove domačije na Slomu v varstvu za streljaj oddaljenega svetega Ožbalta prvorojencu in vsej družini pomenila vzor življenja za vero in domovino na takšen način, da sta se obe povezali v svetinjo, za katero je vredno dati tudi življenje. Ko se otroška zvedavost ni več zadovoljila z rodnim krovom in domačim svetom, so se Tončkova hrepenenja po novih obzorjih ujela v baročno razkošje ponkovske pražupnijske cerkve in v veličastno krošnjo oreha sredi vasi. Cerkev je predstavljala versko-mistično uresničevanje njegove poklicanosti, druga pa je kot pomoč prvi pomenila razširjanje učenosti in življenjske modrosti. V cerkvi je zorel kot mašni strežnik v nesebičnem darovanju za božjo službo, ki se je razvila vse do škofovske; nedeljska šola, z velikim zaključkom pod orehom, kjer se je odrezal najbolje med vsemi in si prislužil nagrado, pa ga je pripravljala za kulturnega preroditelja. Obe smeri je v harmonično celovitost združevala osebnost kaplana Jakoba Prašnikarja, ki ni niti za hip dopuščala liberalne razsvetljenske razklanosti med razumom in srcem. Kaplan Jakob je odigral odločilno vlogo pri prvi temeljni odločitvi v življenju Antona, ki je bila še v rokah staršev: oditi naprej v šole ali ne. Oče ga je, prvorojenca, že videl na lepem in uspešnem posestvu kot samoumevnega naslednika, materino srce pa je po vzoru svetopisemskih močnih žena gorelo za to, da ga prepusti Gospodu. Morda je prav kaplanov preroški dar pomagal premakniti v očetu Marku trdno zasidranega ponosnega kmeta, ko je nekoč pogovor zaključil: »Dragi starši, verjemite, vaš Tonček bo enkrat še velik gospod!«

Izpod orehove sence v senco opatijske cerkve v Celju

Čeprav je dal oče svojo privolitev s težkim srcem, je vendar prav ta doraščajočemu Antonu Martinu omogočila, da se je, še ne štirinajstleten, mogel napotiti zajemat modrost in učenost v staro zgradbo celjskih »latinskih šol« v senci mogočne opatijske cerkve sv. Danijela. V dobrih treh letih je srčno vzljubil mesto ob Savinji, tako da je še nekaj let pred smrtjo, kljub temu da je videl veliko mest, ob prenosu sedeža škofije v Maribor izpovedal: »Če bi odločalo srce, bi izbral Celje!« Zakaj se je mlado srce tako udomačilo v tem knežjem mestu? Poleg tega, da mu je odprlo obzorja sveta, je tu ob razsvetljenem učitelju Zupančiču zavestno vzljubil slovenski jezik in v sebi prepoznal posebni božji dar zanj. Kot se je kasneje pokazalo, je imel močno razvit čut za Cerkev in liturgijo, kar mu je Celje s svojim opatskim ornatom še dodatno razvijalo. Kakorkoli že, te povezanosti z mestom ni skalilo niti najusodnejše sporočilo njegove mladosti, ki mu ga je v Celje prinesel dve leti po prihodu (leta 1816) kaplan Prašnikar.

Na porodu osmega otroka mu je umrla mama. Z njo je v resnici izgubil tudi očeta in njegovo podporo ter tudi dom, saj se je po očetovi ponovni poroki vse obrnilo proti njemu, tako da je kmalu postal tujec na Slomu. Materino mesto je dijaku nekako zapolnil Prašnikar, ki ga je ljubeče spremljal vse do novomašnega oltarja. Kljub temu pa je Antonu življenje v Celju postalo težko. Sam si je moral prislužiti denar za preživljanje in senca cerkve sv. Danijela je bila marsikdaj bolj mrzla tudi zaradi praznega želodca.

Ne »uka žeja«, marveč duhovniški poklic

Tončka izpod sence vaškega oreha ni gnala »goljfiva kača« »uka žeja«, kot je obžalujoče o sebi zapisal France Prešeren, ampak že na začetku močno izražena želja postati duhovnik. Ta želja mu je dajala življenjski polet. V beli svet Ljubljane ga je popeljalo močno hrepenenje: »Čimprej postati Gospodov duhovnik!« Komaj se je v ljubljanskem liceju dodobra spoznal z novimi sošolci, med katerimi je bil tudi France Prešeren, že se mu je odprla pot v Senj v Dalmaciji, kjer je dvoletni licej mogel končati v enem letu. Kot skoraj vse šole do takrat je tudi šolo v Senju ob letu zaključil z odliko. V Celovec s seboj ni odnesel le znanja, ampak tudi novo, bogato življenjsko izkušnjo mediteranskega okolja in kar dobro znanje hrvaščine in italijanščine. V njegovo navdušenje je kanilo nekaj pelina jeseni leta 1820, ko se mu je prvi letnik bogoslovja nepričakovano odmaknil, saj mu v Celovcu senjske »osme šole« niso hoteli priznati.

Težko si je predstavljati, kaj je doživljalo njegovo, samo po enem hrepeneče srce, ko je naslednjega leta (1821) postal bogoslovec. Istega leta mu je smrt vzela še očeta in tako še poslednjo, čeprav zelo zrahljano vez s Slomom. Vse dotedanje življenje ga je dozorelo v moža, ki bi mu med vrstniki težko našli enakega. Tudi bogoslovsko življenje ga ni uspavalo v lagodnost, ampak mu je nudilo možnost, da je še lažje in zavzeteje živel za svoj cilj. Študij teologije, moralke in pastoralne umetnosti, knjižnica s cerkvenimi očeti in kapela z Najsvetejšim to je bila vsebina njegovega življenja v celovški »duhovnišnici«. Gorečnost za odrešenje duš ga je že kot bogoslovca prvega letnika nagnila k tako drzno možati potezi, da jo je mogoče primerjati z dejanji profesorjev. Bogoslovce, bodoče duhovnike po slovenskih župnijah, je začel učiti slovenski jezik, in to sredi nemškega Celovca. V skrbi, da bo mogel čimbolje opravljati zaupano mu duhovniško poslanstvo med preprostimi ljudmi, se je vzporedno s študijem teologije na tečajih na celovškem liceju izpopolnil tudi v pedagoški spretnosti in v umnem kmetovanju. Zato ni bilo prav nič nenavadnega, da se je vodstvo odločilo, naj mu škof podeli mašniško posvečenje že 8. septembra 1824, ko še ni imel izpolnjenih niti štiriindvajset let. Ker je bil zanj dom pač tam, kjer je bival njegov duhovni oče Jakob Prašnikar, je tudi novo mašo slavil v Olimju sredi Kozjanskega.

Gorečnost razjeda kaplanovo srce

»Posvečena so moja usta, naj govore svete reči. Posvečene so moje roke, naj delajo le svete stvari. Posvečene so moje oči, naj gledajo le nebeške reči … jaz živim, pa ne več jaz, temveč Kristus živi v meni (Gal 2,20) … Zlata ura moj Jezus! Jaz sem tvoj, ti si moj … Jezus, živež moj nebeški, bodi tolažba moji duši, dokler ne bo Bog sam moja gostija in moja slava … Ves si meni izročen, vzemi tudi mene vsega … Pridigaj, pomagaj, delaj dobro, moli; ne boj se, dalo se ti bo ob tisti uri … Jezus, ljubitelj čistosti, Pastir vseh pastirjev, tistim, ki ti bodo sledili, si obljubil vse, kar bodo Očeta prosili v tvojem imenu, podeli mi srčni dar vzdržnosti in čistosti, kar sem obljubil zaradi božjega kraljestva, da bom služil tvoji Cerkvi, tebi podoben postal z vnetim in nedeljenim srcem.« To niso le misli, ki si jih je tistega nepozabnega septembra zapisal v svoj duhovni dnevnik, ampak so njegova resnica, za katero je živel in za njo izgorel spet nekega septembra čez osemintrideset let. Njegovega ognja je slovenska pastoralna njiva na Bizeljskem potrebovala bolj kot puščava vode. Božja previdnost ga je poslala na prvo kaplansko mesto na župnije, kjer se je v župniku močno utelesila hladna birokratska podoba duhovnika, kakršno si je želel avstrijski cesar. Kot led in ogenj ne gresta skupaj, tako je bilo za mladega, gorečega dušnega pastirja skoraj nevzdržno živeti z župnikom, ki se ni strinjal z njegovim gorečim pridiganjem, spovedovanjem in šolskim učenjem. A v svojem poslanstvu ni omahoval, niti se ni prepuščal žalosti, ampak je znal veselo zapeti in marsikatero pesem tudi zložiti.

Tiha srčna želja po župniku, ki bi ga v dušnopastirski vnemi podpiral in vzpodbujal, se mu je izpolnila leta 1827, ko je postal kaplan v Novi Cerkvi pri Vojniku, kjer je župnikoval vitez Jožef Anton Jakomini. V dveh letih tamkajšnjega kaplanovanja je Slomšek mogel mirno in goreče vsestransko razvijati svojo duhovniško osebnost. Izjemnost njegovega duhovniškega življenja ni ostala neopažena med voditelji krajevne Cerkve. In ko so iskali novega moža za duhovnega voditelja bogoslovcev v celovškem bogoslovju, sta se dva škofa, lavantinski in celovški, brez pomislekov odločila prav zanj.

V srcu dveh škofij

Jeseni leta 1829 je bil, sorazmerno zelo mlad za takšno službo, že v ustanovi sredi Celovca, kjer so se še vedno pripravljali na duhovništvo bogoslovci obeh sosednjih škofij, celovške in lavantinske. Ker je bogoslovje ustanova, ki jo radi imenujemo srce vsake škofije, saj iz nje prihajajo ljudje, ki bodo za vrsto let dajali utrip verskemu življenju po župnijah, se je Slomšek znašel v srcu kar dveh škofij. Še z večjim občutkom zavestne odgovornosti se je uprl liberalno površinskemu duhu med nekaterimi bogoslovci. Bogoslovci sami so priznavali, da je bil dober in zahteven hkrati. Kljub uporom posameznikov se je kmalu začel med bogoslovci poglabljati duh pristne pobožnosti in velikodušnosti. S svojo skromnostjo in milino, a hkrati z neomajno gorečnostjo, ko je šlo za božje stvari, je osvajal srca mladih in velikodušnih fantov.

Spet je obudil tečaj slovenskega jezika med bogoslovci in jih kar nekaj navdušil, da so pisali in pesnili. Svoj sloves odličnega pridigarja je ob priložnostih širil zdaj tudi po Koroški. Ves čas pa je ostajal odprt za nova spoznanja, zato je tudi ves prosti čas počitnic porabil za to, da je študiral, pisal in izdajal knjige, peš potoval po bližnjih deželah, obiskoval sosednja bogoslovja in se izpopolnjeval v svoji službi. V devetih letih je njegov duh dodobra prežel bodoče duhovnike in jih oblikoval v zavzete delavce v Gospodovem vinogradu, kot je Slomšek tako rad imenoval župnije. To je bilo zanj devet let trdega dela in nevidnega izgorevanja, ki ga je želel zaključiti z tihim odhodom nazaj v dušno pastirstvo jeseni 1838.

Nemirno srce vuzeniškega nadžupnika

Pred odhodom v pretežno nemški trg Vuzenico, ki takrat ni bila zavidanja vredna župnija, je prijatelju zaupal, kako si želi, da bo lahko nekaj let preživel bolj puščavniško, skrito. Morda je bila želja iskrena, a ko je začutil okoli sebe župnijsko življenje, je v njem z vso silovitostjo vstal dušni pastir. Na župniji, ki je bila na vseh področjih nekoliko zanemarjena, dela ni manjkalo. Popravilo cerkve, obnovitev opreme in nabava novega cerkvenega perila ter zvonov; obnovitev stare kaplanije; pravdanje z graščakom, ki si je hotel prisvojiti cerkveno lastnino, kar se je v cerkveni prid prevesilo šele v cesarjevi pisarni; z mnogo birokratskega dela mu je uspelo ponovno vzpostaviti samostojno duhovnijo pri Sv. Primožu na Pohorju. To je nekaj del, ki jih je opravil poleg najpomembnejšega dušnopastirskega dela. V harmoniji je zaživel tudi z dvema kaplanoma in drugim osebjem pri hiši, čeprav je bil dnevni in tedenski red trdno določen celo na papirju. Okoli njega se je širilo pravo družinsko ozračje.

Vuzeničani so ga spoznali in cenili kot duhovnika, gospodarja, dobrotnika, saj je, recimo, družini, ki jo je zadela nesreča, posodil živino iz svojega hleva za več mesecev, dokler si ni družina opomogla. Hkrati z župnikovanjem je sprejel tudi nalogo šolskega nadzornika, kar ga je še tesneje povezalo z dejavnostjo po šolah, ki jo je imel tako rad. Sadovi šestletnega, predvsem nočnega dela so bile tudi knjige, ki jih je v Vuzenici spisal in izdal. Med njimi je gotovo najpomembnejša njegova uspešnica vseh časov Blaže in Nežica v nedeljski šoli, ki so jo v prevodu menda poznali celo na vseučilišču v Sanktpetersburgu.

Ko ga usoda spoji s Šent Andražem

Leta 1844 se je življenje Antona Martina Slomška usodno povezalo s prijaznim koroškim mestecem Šent Andražem. Sicer je vmes še pobegnil za dobra dva meseca v Celje, a to je bilo le kot sanjski izlet v mesto ob Savinji. Že v Vuzenici je sprejel novo odgovornost kot kanonik in inšpektor za šole, ki so bile odvisne od cerkvene oblasti, a narava dela ga je prisilila, da se je župniji odpovedal in se preselil v center lavantinske škofije.

Svoj izredni smisel za pedagoško delo je kot inšpektor večkrat tudi nazorno pokazal učiteljem v učilnicah, kjer je znal učence na prijeten način pridobiti, da so pozorno delali. Tako je vzpodbujal učitelje in tudi učence. V tem času je veliko izdajal prav za področje šole in se prvič zavzel za veliko kulturno pridobitev za nekakšno slovensko založbo, ki bi po vzoru nemških dajala Slovencem v roke dobre vzgojne knjige. Oblasti so to njegovo pobudo zavrnile. A Slomšek se ni dal. Če rojakom ni mogel takoj ponuditi kosa kruha slovenske besede, jim je nekaj let drobil vsaj Drobtinice. Po letu 1848, ki je prineslo več svobode, pa je skupaj s kaplanom Einspielerjem, slavistom Janežičem in drugimi leta 1851 ustanovil najstarejšo slovensko založbo, Družbo sv. Mohorja.

Decembra 1845 se je v Šent Andražu zgodilo za Slomška nekaj usodnega. Bolnega škofa Kutnarja je prišel obiskat salzburški metropolit, kardinal Friederich von Schwarzenberg. Očitno je Slomška poznal. Iz nekaterih pripomb pa bi lahko sklepali, da se je o njem še posebej pozanimal. Kljub temu da ga je spomnil na znane očitke o njegovem slovenstvu, ni bilo videti, da bi bil kardinal z njim nezadovoljen. Slomšek pa je takrat ponosno zapisal: »Slovenka me je rodila, Slovenka me je dojila, naj me slovenščina tudi hvaležnega sina ima…«

Ko se je Slomšek aprila leta 1846 pred praznikom sv. Marka peš odpravil v Celje, ker je bil imenovan za tamkajšnjega opata, verjetno še ni mogel verjeti, da bi to moglo biti res. Gotovo se je spomnil tistega reka: prelepo, da bi moglo dolgo trajati. Toda ko je okušal od znotraj prostranost mestnega župnišča in hkrati spet slišal šum Savinje ter dodobra osvežil spomine, je zaupal, da je to zdaj gotovo njegovo zadnje mesto. Kakor naskrivaj je ob sedmih zjutraj prišel iz Vitanja, kjer je prenočil, in se pridružil prošnji procesiji po mestu.

Slutnja, da je prelepo biti v skoraj rodnem Celju, da bi lahko dolgo trajalo, se je uresničila. Kardinal Schwarzenberg je že poslal pismo, ki je nosilo vabilo in prošnjo, naj novoimenovani celjski opat sprejme mesto lavantinskega škofa. Nasprotje med izpolnitvijo božje volje in lastnim hotenjem je bilo v tistem trenutku morda najmočnejše v njegovem življenju. A kardinalova prošnja je bila zanj več kot vljudnostno vabilo. Ko je kardinal konec maja imenovanje objavil, so bili Celjani ponosni, čeprav jim je bilo žal, da ga že izgubljajo. Kot opat je prišel naskrivaj, ob slovesu pa se ni mogel izogniti navdušeni množici, ki je stala ob cesti in ga pozdravljala – tako spremstvo so mu od cerkve sv. Danijela do železniške postaje pripravili ponosni celjski verniki v slovo.

Na duhovnih vajah pred škofovskim posvečenjem v benediktinskern samostanu Maria Plain pri Salzburgu je z vsem žarom obnovil sklep izpred duhovniškega posvečenja, da želi samega sebe popolnoma posvetiti apostolskemu poklicu, zanj živeti in umreti. V metropolitanskern mestu je bil na god svetih bratov Cirila in Metoda, 5. julija, posvečen za škofa; obdan je bil z dvanajstimi slovenskimi duhovniki, ki so mu prišli naproti iz domače škofije. Na poti domov se je ustavil v celovškem bogoslovju, kjer so ga lavantinski bogoslovci zdaj njegovi takoj vzljubili. Šestnajst kočij ga je pričakalo na meji lavantinske škofije in ga pospremilo do njegovega škofovskega sedeža. Njegovo šestnajstletno škofovanje, ki se je pričelo prav na predvečer burnih prevratniških časov, je bilo en sam delavnik in boj. Nasprotni so mu bili jožefinizem, ostanki janzenizma, rastoči liberalizem in grobi komunizem. Prav na vseh področjih, kjer je prej zastavil plug svojega apostolskega delovanja, je zdaj nadaljeval, ob tem pa kot škof sprejemal vedno nove dolžnosti. Danes se nam zdi, kakor da je njegov dan imel več kot štiriindvajset ur, da je uspel postoriti vse in imeti čas za vsakogar, ki ga je potreboval. Samo Bog ve, kako mu je vse to uspelo.

Redne nadpastirske dolžnosti so ga vodile po razdrobljeni škofiji, večinoma s kočijo in peš. Vsem je postajal vse. Slovencem je bil Slovenec, Nemcem svoje škofije pa Nemec. Kot knezoškof je imel tudi svoj sedež v dunajskem parlamentu, kjer je znal zastaviti svojo modrost in svoj ugled za pravične zahteve ljudi. Ni dolgo ostal »vajenec« v svoji službi, saj je starejši sosednji škof po srečanju z njim ob vrnitvi domov izjavil, da šele zdaj ve, kaj pomeni biti škof.

V globini vsega njegovega dela je bila gorečnost za odrešenje ljudi in zato za poglobitev osebne vere. Pričel je z duhovniki, ki jih je želel duhovno in strokovno prenoviti. Zanje je začel prirejati letne duhovne vaje in pastoralne konference, kjer so obravnavali vsa žgoča pastoralna vprašanja in skupno iskali odgovore nanje. Doživel je tudi kakšen odpor med svojimi sodelavci, a največkrat so mu bili globoko hvaležni. Nobene prilike, da bi lahko oznanjal svojim vernikom, ni zamudil. Zavzeto in neutrudno je pridigal, pisal pastirska pisma, še naprej je ostal sodelavec Drobtinic in drugih publikacij. Prepričan je bil, da navadna pastoralna sredstva v novih, zmedenih časih ne zadoščajo več. Zato je začel uvajati pastoralne novosti. Med najbolj uspešnimi so bile župnijske duhovne vaje; danes jih bolj poznamo pod imenom ljudski misijoni. Sam jih je veliko vodil, vzgojil je precej duhovnikov, ki so mu pri tem pomagali, in končno sprejel v škofijo lazariste prav z namenom, da bi to delo nadaljevali. Kot steber verske prenove jih je postavil v središče kasneje preurejene škofije k Sv. Jožefu nad Celjem. Njegova duhovna moč se ni ustavila niti pred cesarjevim ukazom, če je šlo za božje kraljestvo. Ljudske misijone, pa tudi lazariste, je cesar prepovedal, a Slomšek jih je uspel uvesti v svojo škofijo. In še enkrat je prestopil cesarjev ukaz in tokrat takega, ki je vseboval »enkrat za vselej rešeno«. V škofu je namreč vedno bolj zorela zamisel, da bi združil vse štajerske Slovence v eni slovenski škofiji. To pa je bilo izvedljivo samo s prestavitvijo škofijskega sedeža in preureditvijo meja treh škofij: krške, lavantinske in graške. Toda tega so se v preteklosti že nekajkrat lotili, a se škofje nikoli niso mogli zediniti, zato je cesar odredil, da se meje teh škofij ne bodo nikoli več spreminjale. Neutrudna delavnost in res prijateljska razmerja s kardinalom Schwarzenbergom ter nadškofom Tarnoczyjem, pa tudi ugled na cesarskem dvoru, ki so mu ga karieristi zavidali, so pomagali spremeniti to cesarjevo odločitev. Skoraj desetletje dela, dopisovanja, dogovarjanja in usklajevanja je rodilo končen sad leta 1859.

Kljub temu delu je takrat še bolj dejavno stopil v službo vesoljne Cerkve. Najprej je po priporočilu papeža Pija IX. začutil odločilno potrebo po pričetku dela za zbliževanje med ločenimi kristjani. Kot prvi je med evropskimi škofi začel ljudi organizirano seznanjati s sramoto razdeljenosti med kristjani in z našo soodgovornost jo za zbližanje. Leta 1851 je ustanovil bratovščino svetih bratov Cirila in Metoda, ki si je prizadevala za duhovni ekumenizem in se je kmalu, potrjena iz Rima, razširila tudi po drugih, zlasti srednjeevropskih škofijah.

Čeprav ga je v petdesetih letih težka bolezen večkrat močno zaustavljala v gorečnosti njegovega poslanstva, je na prigovarjanje kardinala Schwarzenberga, ki je bil tedaj nadškof v Pragi, sprejel nič kaj priljubljeno nalogo vizitatorja benediktinskih samostanov skoraj po vsem avstrijskem ozemlju. To je zahtevalo nove napore pri premagovanju razdalj in pri neskončnih pogovorih z vsemi menihi, pisanje poročil na vse strani in skupno iskanje rešitev prenove redovnega življenja v posameznih samostanih.

Ko ga Drava naplavi v Mariboru

V začetku septembra 1859, ko se je pripravljal na petintrideseto obletnico mašniškega posvečenja in ko je že večji del škofijske oprave priplul po Dravi v Maribor, se je na to svojo zadnjo selitev podal tudi Slomšek sam. Takrat je že močno utrujen od ljubezni do svojih ovčic in služenja materi Cerkvi prišel v izbrani Maribor. Blagoslovil je novo stolnico, pričel ustanavljati prvo visoko teološko šolo in bogoslovje v tem obdravskem mestu in ga tako že takrat zaznamoval kot univerzitetno mesto.

Kljub izčrpanosti je snoval naprej. V Mariboru je imel v maju šmarnice, ki jih je sam pripravljal. Pripravljal je ljudske misijone in seveda kot škof vestno obiskoval svoje vernike tudi po najbolj oddaljenih in hribovitih predelih, kjer je moral pešačiti. V zadnjem letu življenja se mu je uresničila velika želja, obiskati svetega očeta v Rimu in moliti na grobovih prvakov apostolov. Zaradi izčrpanosti in bolezni je celo dopuščal možnost, da se ne bo vrnil domov, zato je pred odhodom napisal pastirsko pismo vsem vernikom. A goreča želja, da bi poljubil svetemu očetu roko in mu izkazal svojo sinovsko vdanost, je bila močnejša od bolezni. Kaj premore vera!

Dano mu je bilo, da se je tudi vrnil. Zdaj je z novim zanosom vernikom spet napisal pastirsko pismo o vsem, kar je doživel.

Po treh letih »presaditve« škofijskega sedeža je lahko videl, da je bila uspešna, da se je nova mladika prijela in spokojen je v duhu čutil, da je svoje delo opravil. V zadnjem avgustu svojega življenja je posvetil cerkev Sv. Križa nad Belimi vodami in ves v križu boleče bolezni namesto pridige, kjer ga je nadomestil mozirski župnik, napisal hvalnico Svetemu Križu. Po pastoralnem obisku laške dekanije, ene ozemeljsko najtežjih v škofiji, se je utrujen, a srečen, sešel s svojimi duhovniki na duhovnih vajah v Rogaški Slatini (od 15. do 19. septembra). Ob zaključku skupnega bivanja so na njegovo pobudo zmolili za tistega med njimi, ki bo prvi odšel s tega sveta, slovenski očenaš (čez pet dni so že vedeli, da so ga molili zanj). Naslednji dan je obiskal Marijino božjepotno cerkev na Ptujski gori, kakor da je slutil bližino odhoda in se je hotel nanj pripraviti ob Materi. Njegovo poslednje škofovsko opravilo je bila posvetitev podružnične cerkvice sv. Rozalije pri Podplatu (21. septembra 1862). Od tam se je brez kosila in tako ljubega mu srečanja z okoliškimi duhovniki, ki ga ne bi nikoli opustil, odpeljal domov. In to je bilo tudi prisotnim duhovnikom bridko znamenje.

Ko iz smrti vzklije svetost

Končno se je v septembru izteklo tudi Slomškovo zemeljsko izgorevanje 24. septembra 1862 je zaspal v sluhu svetosti z gorečo željo v srcu, s katero zaključuje svojo oporoko, da bi mu Bog naklonil največjo milost: pred božjim prestolom posredovati za svojo škofijo. V torek je padel v posteljo, ne da bi komu zaupal svoje bolečine. Tako se je pričel njegov zadnji dan zemeljskega življenja, ki ga je v bolečinah prestal predvsem s pogledom, uprtim na podobo žalostne Matere Božje nad posteljo. V sredo, 24. septembra 1862, okoli devete ure, na dan spomina Marije Rešiteljice jetnikov, je, po prepričanju prisotnih, v duhu svetosti odšel po zasluženo plačilo. Njegov spovednik Franc Kosar je to zadnje dejanje njegovega življenja takole opredelil: »Si more kak škof želeti bolj blaženo smrt, kakor jo je božja Previdnost podelila škofu Slomšku? Na svoj zadnji rojstni dan napisati oporoko – oporoko, ki je od prve do zadnje vrstice izraz najbolj vzvišene pastirske ljubezni, v zadnjem letu življenja opraviti milostipolno romanje h grobovom prvakov apostolov v Rim, v zadnjem mesecu življenja vzeti nase najnapornejšo vizitacijsko pot, v zadnjem tednu življenja opraviti duhovne vaje in poromati k Materi božji, na smrtni dan s tako ganljivo vdanostjo v božjo voljo prositi zakramente za umirajoče in jih s takšno pobožnostjo sprejeti, do zadnjega trenutka vztrajati v molitvi in z veselim vzdihom Mariji ‘Prosi za nas!’ nastopiti svojo pot v večnost -kateri duhovnik, kateri škof bi si mogel želeti srečnejši konec? Sic moritur justus (Tako umira pravični). Resnično dragocena je v božjih očeh smrt njegovih svetih … «

Slomšku smrt ni bila žalosten trenutek, ki bi se ga bilo treba bati. Slomšek je vso svojo duhovno vizijo nenehno postavljal v okvir zadnje ure, za katero je pogosto zasebno in javno molil. Pogosto je učil duhovnike, bogoslovce in vernike, naj ne pozabijo na to, da bodo umrli in da nihče ne ve za svojo zadnjo uro ter da je torej treba vsak trenutek živeti tako, kot da bi bil zadnji. Tako je učil pozornosti do vsakega trenutka, saj je lahko vsak zadnji v našem zemeljskem življenju. Smrt mu ni nikoli pomenila katastrofe ali izgube, ampak jo je doživljal kot rojstvo za nebesa in to misel je hotel približati tako otrokom v najnežnejših letih, kot tudi beračem, odraslim in tudi duhovnikom.

Na hitro smo prelistali Slomškovo knjigo življenja in v njej iskali božje sporočilo Slovencem. To sporočilo ni na papir ujeta misel ali informacija, ampak živi človek Slomškov Tonček. Ta knjiga nam ga predstavlja kot šolnika in pedagoga, pisatelja in pesnika, življenjepisca in kritika, učitelja materinega jezika, borca za našo narodno enakopravnost, rodoljuba in domoljuba, govornika in pridigarja, ekumenskega delavca in teološkega učitelja slovenskega ljudstva, duhovnika in škofa da, vse to. A vsemu temu manjka prav tisto najpomembnejše, če ne dodamo, da Slomšek vse od svoje smrti naprej živi v svojem narodu kot svetnik nič ni moglo izbrisati te zavesti, ki je preživela vse narodne viharje, naj so prihajali od zunaj ali od znotraj, z leve ali z desne. Ta zavest o sluhu njegove svetosti ne sme izginiti iz nas, saj bi tako izgubili nekaj prvinsko slovenskega. In Cerkev naj nas po svetem očetu pri ohranjanju tega žarka božje svetosti podpre.</p>

Marjan Turnšek
(objavljeno v Življenja modrost, Mohorjeva družba, Celje 1996)

[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]