Zavest o svetništvu blaženega škofa Antona Martina Slomška
Po koncu prve svetovne vojne so se stvari počasi prilagajale novi politični situaciji. Ko so bile razmere toliko zrele, da bi lahko začeli s procesom, je leta 1922 umrl škof Mihael Napotnik, ki bi bil po svoji pravni usposobljenosti kot nalašč pravšnji za vzpostavitev Slomškovega procesa. Za njim je prišel na lavantinski škofijski sedež bivši tržaški škof dr. Andrej Karlin. V letu, ko so obhajali 125-letnico Slomškovega rojstva, je bilo razpoloženje izredno ugodno za uradni začetek. Za pobudnike lahko štejemo duhovnike člane tretjega reda sv. Frančiška Asiškega, ki so 18. novembra 1925 na svojem srečanju pri očetih frančiškanih v Mariboru soglasno sklenili, da bodo tozadevno prošnjo predloži škofijskemu ordinarijatu v Mariboru. Na tem sestanku je bil prisoten tudi škof dr. Andrej Karlin s stolnim kapitljem in je obljubil, da se bo zavzel z vsemi svojimi močmi za to zadevo. 1. decembra 1925 je bil ta sklep uresničen.
Prošnjo so podpisali: p. F. B. Perec, dr. A. Jerovšek, dr. F. Kovačič, V. Munda, M. Strakl, I. Bogovič, J. Čede, dr. J. Tomažič, dr. M. Vraber, F. Časl, J. Mirt, J. Kupčič. 17. marca 1926 je ista skupina duhovnikov na škofovo željo predlagala za prvega pospeševalca (postulatorja) postopka dekana stolnega kapitlja mons. dr. Ivana Tomažiča. Isti dan je bila tudi seja konzistorija, kjer so to prošnjo potrdili in škof Karlin je 22. marca 1926 izdal dokument o imenovanju postulatorja. S tem aktom je bil informativni postopek uradno odprt. Na praznik Marijinega oznanjenja 25. marca je škof izdal razglas “Za Slomškovo beatifikacijo!”, ki je bil objavljen v “Oglasniku” in drugih časopisih. V njem naznanja duhovnikom, da se začenja škofijski proces za beatifikacijo Slomška in prosi duhovnike za sodelovanje s postulatorjem, katerega naloga je zbrati Slomškove spise in podatke o njegovem življenju, da bi jih nato lahko posebna komisija proučila, presodila in predložila kongregaciji v Rimu.
Do Karlinove smrti so v glavnem zbirali in pregledovali Slomškove spise in vso drugo dosegljivo dokumentacijo. Dr. Franc Kovačič je na osnovi zbranega gradiva in odgovorov na vprašalnik, ki so ga izpolnjevali po vsej škofiji, napisal Slomškov življenjepis in za sam proces oris njegovih kreposti.
Na škofovskem sedežu je škofu Karlinu sledil njegov pomožni škof dr. Ivan Tomažič, ki je bil takrat postulator procesa. Zato je imenoval za novega postulatorja kanonika Jožefa Mirta (1934), ki je do leta 1935 zbral v glavnem vse dosegljive Slomškove spise ter druga pričevanja. Podrobnejšo raziskavo o Slomškovih spisih so pričeli leta 1930, obširno raziskavo o sluhu njegove svetosti z zaslišanji mnogih prič pa leta 1935.
Poseben odsev stanja med ljudmi so bili veličastni Slomškovi dnevi v Mariboru leta 1936, ko so verniki zbrali kar 400.000 podpisov, s katerimi so prosili papeža za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. Skoraj kot moto teh Slomškovih dni ostaja stavek iz govora profesorja Frana Sušnika: “Bolj kot arhitektov in inženirjev potrebujemo svetnikov!”
Po dobrem začetku se je nato delo nekoliko zaustavilo. Dopolnilno zbiranje dokumentov se je sicer nadaljevalo in prav tako zbiranje pričevanj, a v zraku je bila že druga svetovna vojna, ki je obračala pozornost vodilnih oseb drugam in ozračje ni bilo več naklonjeno tovrstnemu delu.
Povojno obdobje zaradi splošnih razmer ni dajalo dobrih upov, da bo postopek uspešno nadaljeval svojo pot. Leta 1949 je umrl škof Ivan Tomažič, ki je bil duša postopka.
Obdobje škofovanja škofa Držečnika je prineslo prve konkretne zaključne rezultate. Razmere so se počasi urejale. Tako je novi škof štiri leta po smrti škofa Tomažiča začel z nadaljevanjem postopka. Po dolgi, naravnost trnjevi poti je prišlo 2. oktobra 1962 do seje, kjer je komisija potrdila, da so zbrani vsi Slomškovi spisi, in odločila, da jih pošljejo skupno z akti procesa na Kongregacijo za obrede v Vatikan. V skladu z odločitvijo komisije je škof dr. Maksimilijan Držečnik, v spremstvu svojega tajnika dr. Stanka Ojnika sam osebno izročil 10. oktobra 1962 vse spise in proceduralne dokumente Kongregaciji za obrede, ki je bila takrat odgovorna tudi za zadeve svetnikov.
Tako je Slomškov proces prišel v Vatikan skoraj natančno sto let po Slomškovi smrti (24. september 1862 – 10. oktober 1962) ali 162 po njegovem rojstvu (26. november 1800).
S tem se je pričelo delo pod neposrednim vodstvom rimske kongregacije in slovenskega postulatorja. Škof Maksimilijan Držečnik je kongregaciji posredoval tudi predlog za novega
postulatorja: izbral je dr. Frančiška Šegulo. Kongregacija je potrdila verodostojnost škofijskega postopka. Prvič je bilo v Vatikanu javno omenjeno Slomškovo ime 27. novembra 1963, ko je papež Pavel VI. sprejel jugoslovanske škofe. V svojem nagovoru svetemu očetu je zagrebški nadškof Franjo Šeper takoj za predstavitvijo mučenca Nikolaja Taveliča omenil z naslednjimi besedami še Slomška: “Vaši svetosti želimo tudi sporočiti, da je dokončan škofijski postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Martina Slomška, lavantinskega škofa v Mariboru, ki ga morem prišteti med pionirje gibanja za edinost kristjanov. On je namreč leta 1851 ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda za zedinjenje vzhodnih ločenih bratov. Bratovščina se je na čudovit način razširila. Akti tega postopka so deloma že izročeni sv. kongregaciji za obrede.” Papež Pavel VI. je obema postopkoma zagotovil svojo pomoč.
Prvi korak kongregacije je bilo preverjanje Slomškovih spisov. Napisani so v glavnem v slovenščini ali nemščini, v jezikih torej, ki ju na Kongregaciji niso poznali najbolje. Da ne bi bilo potrebno prevajati obsežnega Slomškovega opusa v kakšen drug jezik, se je Kongregacija odločila, da delo zaupa dvema slovenskima teološkima strokovnjakoma, ki sta anonimno v trinajstih letih opravila svoji študiji. Ocenila sta, da je Slomšek pisal pravoverno. Delo sta uspešno končala do leta 1978. Prav tako je bil opravljen postopek »de non cultu«, o javnem nečeščenju kandidata.
S tem se je odprlo novo področje dela in sicer priprava Zgodovinske pozicije o njegovem življenju, delu in krepostih. Temu bi lahko rekli tudi zgodovinsko-kritičen življenjepis, sestavljen na osnovi zbranega gradiva. To delo se je pričelo leta 1981, torej že v času škofovanja mariborskega škofa msgr. dr. Franca Krambergerja, ki je že prej bil eden izmed tesnih sodelavcev pri procesu, in pod vodstvom novega postulatorja prelata dr. Maksimilijana Jezernika. S pomočjo sodelavcev je nastajalo delo, ki poleg predstavitve krepostnega življenja kandidata prinaša tudi dokumente, ki dokazujejo verodostojnost trditev. Delo, ki obsega okoli 2400 tiskanih strani, je bilo dokončano in oddano na Kongregacijo za zadeve svetnikov v juniju leta 1995 (Positio super vita et virtutibus).
Sledilo je tristopenjsko preverjanje: najprej je o zgodovinski verodostojnosti razpravlja skupina zgodovinarjev (januarja 1996), nato skupina teologov (aprila 1996), nazadnje pa še škofje in kardinali kongregacije (maja 1996). Na osnovi teh spoznanj je sveti oče Janez Pavel II. razglasil 13. maja 1996 herojske kreposti božjega služabnika Antona Martina Slomška in mu s tem podelil naslov “častitljivi božji služabnik”. S tem »darilom« je nato čez nekaj dni prvič obiskal Slovenijo.
Postopek o domnevnem čudežu (1996-1998)
Slednje dogajanje je odprlo vrata še zadnji zahtevi v postopku za beatifikacijo in sicer postopku o ugotovitvi vsaj enega čudeža na Slomškovo priprošnjo. Tudi ta je potekal najprej v škofiji, kjer je pristojno cerkveno sodišče takratne mariborske škofije raziskalo izbrani primer (začetek 1996), zaslišalo vse pomembne priče in izsledke poslalo Kongregaciji za zadeve svetnikov. Le-ta je preverila in potrdila pravno-formalno pravilnost škofijskega dela in s tem omogočila postulaturi, da je pričela s pripravo pozicije o domnevnem čudežu v tiskani obliki. Do jeseni 1996 je postulatura delo končala in celotno gradivo o izbranem primeru nenavadnega poteka v bolezni celjskega opata in prelata g. Friderika Kolška oddala kongregaciji. 4. februarja 1997 je bila na Kongregaciji za zadeve svetnikov seja zdravniškega kolegija (consulta medica), na kateri je pet zdravnikov specialistov razpravljalo o tem domnevnem čudežnem dogajanju in potrdilo, da dogodkov ni mogoče razložiti zgolj z medicinsko znanostjo. Pozicija o domnevnem čudežu je nato prešla v roke teološki komisiji. Do junija 1998 je Kongregaciji uspelo izpeljati še vse potrebne teološke razprave, tako da je 3. julija 1998 papež Janez Pavel II. slovesno razglasil, da se je na Slomškovo priprošnjo zgodil čudež. S tem so bili končani vsi formalni postopki, ki so bili potrebni za dokončno dejanje razglasitve za blaženega častitljivega božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška.
Odprtje groba in krste (julij – avgust 1995)
Med tem, ko se je v Rimu vse to dogajalo, je bila v mariborski stolnici izvedena v postopku zahtevana ekshumacija (odprtje krste) in ugotavljanje istovetnosti Slomškovih posmrtnih ostankov. To je potrebno zaradi gotovosti o pristnosti relikvij, ki so po beatifikaciji izpostavljene posebnemu češčenju pri njegovem grobu in v njemu posvečenih cerkvah ali relikviarijih.