Zavest o svetništvu blaženega škofa Antona Martina Slomška
To obdobje se je pravzaprav začelo, ko je Slomšek še živel in deloval, učil svoje ljudstvo in ga posvečeval kot duhovnik in kasneje kot škof. S svojim življenjem je postal v očeh vseh Slovencev kulturni delavec in pionir ekumenskega prizadevanja, v očeh vernikov in duhovnikov pa svetniška osebnost. Če je bil v dušah preprostega ljudstva svetniška osebnost že takoj po smrti, še zunanje razmere niso bile zrele, da bi v najprimernejšem času tridesetih let po smrti začeli z uradnim cerkvenim postopkom za priznanje njegove svetosti.
Zakaj niso bile razmere zrele? Politično in kulturno življenje takratnega avstrijskega cesarstva je bilo v desetletjih po Slomškovi smrti silno narodno razgibano in izredno občutljivo. Tako so uradni avstrijski krogi videli v Slomšku pretiranega slovenskega prenapeteža in zato brez vsake prave možnosti, da bi lahko sprožili začetek procesa o ugotavljanju njegovi svetosti. Tudi mariborske cerkvene oblasti so morale upoštevati te splošne razmere in dobesedno čakati boljših časov. K temu lahko dodamo še drugi razlog, da je namreč v naših deželah bilo razširjeno napačno prepričanje, da je proces mogoče pričeti šele petdeset let po smrti.
Česar niso mogle napraviti cerkvene oblasti, je postopoma in vztrajno pripravljalo preprosto ljudstvo, ki je bilo vedno prepričano, da je Slomšek svetnik in je to hranilo v sebi kot versko in narodno svetinjo. Kar je tlelo pod pepelom pol stoletja, je izbruhnilo na dan 1912. leta v krogu okoli dr. Antona Korošca, ki je javno zahteval, da je treba za Antona Martina Slomška začeti kanonični proces. Vendar, ko je škof Napotnik dobil to vlogo roke, je bila pred vrati že prva svetovna vojna, ki je prekrižala vse načrte.